Kratek pregled zakonodaje, ki med drugim ureja tudi ravnanje s kemikalijami v šolah EU.
Splošna načela EU prava, ki se nanašajo na ravnanje s kemikalijami
Za kemijska tveganja se uporablja več zakonov EU. Splošna načela kemijske zakonodaje EU vključujejo:
- Načelo preprečevanja
Bolje je preprečevati kot popravljati. - Previdnostno načelo
Ukrepi za preprečitev potencialnih tveganj za javno zdravje, varnost in okolje imajo prednost pred gospodarskimi interesi. - Načelo ”onesnaževalec plača”
Onesnaževalci morajo nositi bremena in tveganja onesnaževanja okolja, ki jih povzročajo.
Zakonodaja EU v zvezi z ravnanjem s kemikalijami
EU uredbe
Uredbe EU so zavezujoči zakonodajni akti za vse države članice in se neposredno implementirajo v vseh državah EU. V povezavi s kemijsko varnostjo v šolah sta še posebej pomembna dva predpisa:
- Uredba o razvrščanju, označevanju in pakiranju (CLP) zagotavlja, da so delavci in potrošniki v EU obveščeni o nevarnosti kemikalij na podlagi njihovega razvrščanja in označevanja. Temelji na globalno usklajenem sistemu (GHS) Organizacije združenih narodov, njen namen pa je zagotoviti visoko raven varovanja zdravja in okolja ter prosti pretok snovi, zmesi in izdelkov. Od proizvajalcev, uvoznikov ali nadaljnjih uporabnikov snovi ali zmesi zahteva, da nevarne kemikalije pred dajanjem v promet ustrezno razvrstijo, označijo in zapakirajo. Uredbo je potrebno tako upoštevati tudi pri pripravi in shranjevanju raztopin v šolah.
- Uredba o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) ureja področje uporabe kemikalij, npr. tako da od industrije zahteva pripravo informacij o nevarnostih in tveganjih ter omejuje uporabo nekaterih kemikalij za izboljšanje varovanja zdravja ljudi in okolja pred tveganji. Uredba se načeloma uporablja za vse kemične snovi, ne le za tiste, ki se uporabljajo v industriji, temveč tudi v vsakdanjem življenju (npr. v čistilnih izdelkih). Uredba spodbuja tudi alternativne metode za oceno nevarnosti snovi, za zmanjšanje števila testiranj na živalih.
EU direktive
Direktive EU se sprejmejo na ravni EU, države EU in evropskega gospodarskega prostora (EEA) pa jih vključijo v nacionalno zakonodajo, tako da postanejo nacionalni ali regionalni zakoni. Primera takšnih direktiv EU sta na primer Okvirna direktiva o odpadkih ter Direktiva o rakotvornih in mutagenih snoveh.
Dodatni nacionalni zakoni
Uredbe in direktive EU so zavezujoči pravni akti, vendar imajo lahko države članice nacionalno zakonodajo, ki je specifična za nacionalni okvir in praviloma strožja od direktiv EU.